Komponist Hugo Wolf se je rodil v Slovenj Gradcu leta 1860, slovenske korenine njegove družine pa po raziskavah Jožeta Leskovarja izvirajo iz Šentjurja. Štirinajstleten je prišel na mariborsko gimnazijo, kjer pa za svojo obsedenost z glasbo in očiten talent, ni našel potrebne podpore. Svojo opredelitev za glasbo je trmasto branil, pravi prelom z mariborskimi šolniki pa se je zgodil ob njegovem nastopu na koru Alojzijeve cerkve, za katerega mu niso hoteli priznati niti prisotnosti pri šolski maši in je dobil ukor. Protestno se je pobral iz Maribora in na podlagi njegove nadarjenosti, ki jo je pokazal tudi že z dvema izdanima kompozicijama – Sonato za klavir in Variacijami – so ga brez pomislekov sprejeli na dunajski Konservatorij. A tudi tam je bil upornik in je moral kot nezaželen “wagnerijanec” zapustiti šolanje.

Prepuščen lastni inventivnosti, odvisen od naklonjenosti prijateljev in bolan, se je s vsem svojim bistvom posvetil skladanju. Čeprav je napisal več obsežnih glasbenih del, je vso svojo ustvarjalnost osredotočil v pesmih. V teh kratkih, a izbrušenih umetninah, ki so jim kritiki rekli “simfonične pesmi”, je bilo več glasbe kot v celih operah nekaterih drugih skladateljev. Po lastnih besedah, je napisal “po eno pesem za vsak dan svoje zaljubljenosti”. To so številni samospevi in zborovske kompozicije.

Ob tem naj povem, da je Wolf ostal v stiku z Mariborom tudi po nesrečnem mladostnem nesporazumu in sicer preko Heinricha Potpeschnigga, ki je imel del družine v našem mestu. S Celjem pa ga je povezovala njegova sestra Käthe.

Franci Pivec