Presenečenje je bilo veliko, ko je slovenski zunanji minister Boris Frlec januarja 1998 – ob obisku pri vicekanclerju in zunanjem ministru Wolfgangu Schüsslu na Dunaju – razkril pripravljenost Slovenije, da prizna nemško govorečo manjšino, vendar pod enim pogojem: naj ne bi dobila ustavnega statusa italijanske ali madžarske manjšine, ampak bi bil obstoj določen v okviru dvostranskega kulturnega sporazuma. Na primer, ustanovili bi šolo z nemškim učnim jezikom in podprli ali sprejeli druge posebne kulturne ukrepe za manjšino. To stališče slovenskega zunanjega ministra je v Sloveniji izzvalo veliko ogorčenje in odkrito zavračanje, tako da so na veliko govorili celo o zamenjavi  zunanjega ministra.  (Slovenski vestnik, št. 3, z dne 22.1.1998).

       Slovenski premier Janez Drnovšek je  skušal umiriti debato z izrecno podporo kulturnemu sporazumu  med Avstrijo in Slovenijo, ne pa tudi »politično« priznanja nemške manjšine v Sloveniji, ko je dejal za VEČER(13. 2. 1998). » Nikakor ne gre za politični status priznane manjšine, kot ga imata italijanska in madžarska manjšina v ustavi. Gre za  to, da skupina nemško govorečih Slovencev, ki ima vsekakor svoje kulturne potrebe, svoja društva, v katerih imajo  takšne ali drugačne aktivnosti, dobijo  podporo slovenske države za svoje delovanje. »

        In avstrijski zunanji minister Schüssel  je  na tako izjavo odgovoril: »Za začetek bi nemško govorečo etnično skupnost v Sloveniji priznali tako, da bi jo  zasidrani v kulturnem sporazumu in bi ji dali tako skupno  podporo.«   Schüssel se je zavzel za skupno, razumno sredinsko pot.

        Vprašanje nemško govorečih državljanov Slovenije je avstrijska stran prvič izpostavila leta 1992, v samostojni republiki Sloveniji,  ko je Republika Slovenija prejela uradni avstrijski memorandum o nemško govoreči etnični skupnosti v Republiki Sloveniji. Neuradno je to vprašanje Avstrija zastavila že veliko prej, in sicer takoj po večstrankarskih volitvah aprila 1990, na katerih je zmagal združeni opozicijski Demos. Avstrija se je vsa povojna leta izogibala postavljanju tega vprašanja Jugoslaviji. Kronološko lahko dogajanja okoli (ne)priznanja avstrijske etnične skupine v Sloveniji, opišemo takole:

      Odvetnik Dušan Kolnik, predsednik Mednarodnega združenja Most svobode, je januarja 1991 v časopisu zapisal, da Slovenija še vedno priznava odlok predsedstva AVNOJ, kjer “nemškemu narodu grozijo z  genocidom”. Lojze Peterle, takratni predsednik slovenske vlade, je februarja in marca 1991 večkrat izjavil, da “v Sloveniji ni nemške manjšine”.

     Lojze Peterle je 4. aprila 1991 v pismu, kot odgovor  na pismo štajerskega deželnega glavarja Josefa Krainerja, o nemško govorečih državljanih Slovenije zapisal: »V Sloveniji je zelo malo pripadnikov nemške in avstrijske narodnosti, ki imajo slovensko ali drugo državljanstvo oziroma imajo celo  dvojno državljanstvo. Dejstva, da posamezni državljani Slovenije zaprosijo za nemško državljanstvo, ni mogoče uporabiti za utemeljitev obstoja nemško govoreče narodne skupnosti v Republiki Sloveniji – to so predvsem Slovenci, ki so se za to odločili iz ekonomskih in socialnih razlogov in se v ta namen  sklicujejo na zakon, po katerem je bila Slovenija med drugo svetovno vojno del Tretjega rajha, njeni prebivalci pa so tako  prejeli nemško državljanstvo.«

      Situacija med državama se je  tako precej  poslabšale. Avstrijska stran je januarja 1992  napovedala, da želi, da bi pogajanja med Avstrijo in Slovenijo o nasledstvu avstrijske državne pogodbe vključevala  tudi pogajanja o zaščiti nemško govoreče etnične skupnosti v Sloveniji, v smislu krepitve manjšin v novem pridruževanju Evropi. Avstrijski zunanji minister Alois Mock je tako v reviji “Standard” (5. februar 1992) dejal: “Avstrija ima polno pravico zastopati interese nemško govoreče etnične skupnosti v Sloveniji v enakem obsegu, kot to  velja enako  tudi za Slovence v Avstriji.« Slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel naj tako pripravi zavezujoče jamstvo za “institucionaliziran” dialog z nemško govorečo manjšino v Sloveniji.«

    Toda Rupel v intervjuju v “Večeru” (9. marec 1992) pravi: “V Sloveniji ni nemške manjšine”. Le nekaj dni zatem pa  je profesor dr. Nečak predstavil projekt »Nemci v Sloveniji med leti 1941 in 1955«. Hkrati je zgodovinar dr. Stefan Karner že  vodil  drugi projekt na isto temo, ki ga je  financirala avstrijska vlada. Izvedel je tudi anketo med ljudmi v Sloveniji, za katere je menil, da so pripadniki nemško govoreče narodne skupnosti.

     Ob obisku dr. Rupla na Dunaju, 12. maja 1992, je Alois Mock opozoril, da Slovenija pri vse bolj občutljivem vprašanju nemško govorečih državljanov v Sloveniji ne bi smela  pogojevati pravic s  številom nemško govorečih državljanov. Dimitrij Rupel se je strinja in predlagal, da  o tem vprašanju ponovno strokovno razpravljajo.

      Jutta Bastl, avstrijska veleposlanica v Sloveniji, je 12. junija 1992 novemu slovenskemu zunanjemu ministru Zoranu Thalerju uradno predala  memorandum o avstrijsko/nemški etnični skupnosti v Sloveniji. Thaler je  memorandum sprejel le v omejenem obsegu, s pripombo, da to sploh  ni tema za politični dialog med državama.

Avstrija v tem memorandumu meni, da je še posebej pomembno naslednje:

1.Priznanje obstoja nemške etnične skupnosti v Sloveniji in pravno zasidranje njenih pravic

2.) Promocija pouka nemščine povsod, kjer je to želja, zlasti v šolskem sistemu

3.) Finančna in druga podpora kulturnemu delu nemške etnične skupnosti.

Slovenska vlada je  potem zavzela naslednja stališča:

1.) Vprašanje tako imenovane avstrijsko/nemške etnične skupnosti ni vnaprej sprejeto kot tema političnega dialoga.

2.) V Ustavi Republike Slovenije so jasno opredeljene narodne manjšine, ki živijo v Sloveniji

3.) Vprašanje pravic nemško govorečih državljanov Slovenije je treba obravnavati ločeno od vprašanja reprivatizacije.

4.) V zvezi z dejavnostmi nemško govorečih državljanov se Slovenija zavzema za uveljavljanje splošnih človekovih pravic.

5.) Predlaga se, da obe državi podpreta skupni znanstveni projekt.

    Konec junija 1992 je bila objavljena izjava Aloisa Mocka: »Nemško govoreča etnična skupnost v Sloveniji bi morala uživati ​​enake pravice kot druge manjšine, če se izkaže, da je večje število nemško govorečih državljanov ohranilo svojo kulturno identiteto.«

     Politična komisija Parlamentarne skupščine Sveta Evrope je februarja 1993 od 2. do 5. marca v Slovenijo poslala komisijo s posebno zahtevo, naj razišče položaj nemško govorečih.

     Lojze  Peterle se je 12. marca 1993 na Dunaju ob  srečanju z  zunanjim  ministrom Aloisom Mockom zavzel za pospešitev dela znanstvene komisije, ki naj bi oblikovala skupno stališče do nemško govorečih državljanov Slovenije.

     V pogovoru med slovenskim predsednikom Kučanom in avstrijsko veleposlanico v Sloveniji Jutto Bastl 30. aprila 1993 je Kučan posredoval za priznanje “avstrijske etnične skupnosti” na Štajerskem. Avstrija je namreč hotela to vprašanje povezati s priznanjem Slovencev na  avstrijskem Štajerskem. Slovenski predsednik je ob pogovorih s predstavniki slovenske manjšine v Avstriji 5. julija 1993 izjavil: »Slovenija se bo morala resno soočiti z zahtevo po priznanju »obstoja stare nemške manjšine« v Sloveniji. Če bo  mogoče ugotoviti njihov obstoj, bi jih morali priznati.”

      Milan Kučan je po pogovoru z avstrijskim zveznim predsednikom Thomasom Klestilom v Osojah (po Kleine Zeitungu) pojasnil, da problem starih Avstrijcev obstaja in da strokovnjaki iz obeh držav iščejo sedaj pravo rešitve. Starim Avstrijcem je bila po vojni storjena krivica.

30. oktobra 1993 je slovenski zunanji minister Lojze Peterle v “DELU” izjavil, da je v teku raziskovalni projekt o “nemški manjšini”.

    Dušan Kolnik je na 4. kongresu evropskih etničnih skupin v Droboljeh pri Beljaku izjavil, da je “Slovenija edina postkomunistična država, ki ne priznava nemške etnične skupnosti.”

     Na srečanju Lojzeta Peterleta in Aloisa Mocka v Debrezenu 19.-20. novembra 1993 je  Avstrijska stran  predlagala, naj Avstrija in Slovenija ločeno raziščeta problem starih Avstrijcev v Sloveniji in se srečata vsakih šest mesecev na skupnih sestankih. Slovenija bi  naj zato obstoječi  Nečakovi delovni skupini dala  formalni mandat in zagotoviti potrebna sredstva za delo.

25. novembra 1993 je imel Alois Mock predavanje o izgonu Nemcev. Po njegovem mnenju je to ena največjih krivic 20. stoletja. Rešitev problema je v vključitvi izgnancev v revitalizacijo gospodarstva v njihovih nekdanjih matičnih državah, sedaj državah, ki se spreminjajo-reformirajo.

      A problem, ki bi ga naj čimprej rešili,  se je v naslednjih letih le še  zaostroval. Do leta 1998 tako slovenska kot avstrijska stran pišeta lastne znanstvene študije o nemško govorečih državljanih Republike Slovenije. Vodja slovenske projektne skupine je bil profesor dr. Dušan Nečak, avstrijsko študijo, ki naj bi dokazala obstoj nemško govoreče  narodne skupnosti v Sloveniji, pa je pripravljal profesor dr. Stefan Karner.

     Končno je bila v okviru kulturnega sporazuma med Slovenijo in Avstrijo sprejeta rešitev za ureditev položaja nemško govorečega prebivalstva v Sloveniji ter za zadovoljevanje njihovih nacionalnih, kulturnih in drugih interesov. Torej izjava slovenskega zunanjega ministra Borisa Frleca januarja 1998 (glej začetek teksta) ni bila presenečenje, ampak pripravljen ovinek za rešitev problema..

       Klasični kulturni sporazum je slovenska stran Avstriji predlagala že leta 1992, saj obstoječi kulturni sporazum med SFRJ in Avstrijo, iz leta 1972,  ni bil prevzet-podaljšan.    Ker se Avstrija na ta predlog od leta 1992 do 1995 ni odzvala, je slovenska stran  zaradi negotovosti pripravila novi načrt B,  t.i. dvostranski sporazum izključno za zaščito slovenske manjšine v Avstriji. Do  tega dogovora pa ni nikoli prišlo, saj je avstrijska stran v odgovoru želela vključiti  tudi položaj nemško govorečega prebivalstva v Sloveniji, ki ga je avstrijska stran omenjala kot  manjšino. Slovenska stran pa takega priznanja  ni bila pripravljena sprejeti. Še jeseni 1997 je tako  takratni slovenski zunanji minister Boris Frlec izjavil (Mladina, 23. oktober 1997), da ne pozna nobene nemške manjšine v Sloveniji. A ob  takšni izjavi je tudi Avstrija naredila preobrat in Sloveniji sporočila, da ji ne priznava  pravice nasledstva avstrijske državne pogodbe, kar seveda  tudi pomeni, odvzem pravice zastopanja interesov slovenske manjšine v Avstriji.

    Samo tri mesece pozneje (januarja 1998) si je Boris Frlec na Dunaju premislil (kot je bilo omenjeno na začetku), ko je dejal, da »nemško govoreče manjšine v Sloveniji ne moremo vnesti v ustavo, njen obstoj  pa moramo opredeliti v okvirih dvostranskega kulturnega sporazuma.”

       V dveh krogih pogajanj, oktobra 1997 in junija 1998, je bil kulturni sporazum večinoma dogovorjen. Odprti sta ostali še  dve najpomembnejši vprašanji: s slovenske strani nasledstvo avstrijske državne pogodbe in z  avstrijske strani  zahteva po hkratnem priznavanju manjšin na obeh straneh, vključno s tako imenovano »nemško narodnostno skupnostjo« v Sloveniji.

       Ob koncu tretjega kroga pogajanj, decembra 1998, je bila najdena kompromisna rešitev. Namesto izraza “Avstrijska državna pogodba” je bil uporabljen izraz “mednarodnopravni instrumenti”, kar pomeni tudi avstrijsko državno pogodbo. Tako je bila slovenska manjšina v Avstriji prvič uradno priznana v mednarodni pogodbi in  opredeljena kot celovit subjekt.

        Kulturni sporazum je bil podpisan ob obisku avstrijske zunanje ministrice dr. Benito Ferrero-Waldner v Ljubljana 30. aprila 2001.

      Ratifikacijo sporazuma so v avstrijskem parlamentu potrdili z naslednjimi besedami dr. Benita Ferrero -Waldner: »S tem avstrijsko-slovenskim kulturnim sporazumom se je Slovenija prvič – mislim, da je to pravi preboj – izrecno zavezala k spoštovanju  mednarodnega prava  in zavezujočo  obljubo ohranjati danes živeče  potomcem nemško govorečih prebivalcev v Slovenije, na  njihovih, nekdanjih nemško govorečih območij, ki so danes sestavni del  Slovenije.«

       Dogovor so avstrijski mediji pozdravili  z navdušenjem in poudarili, da je to le prvi korak k priznanju manjšine v Sloveniji. V Sloveniji so sporazum sprejeli precej  bolj zadržano.

        Na slovenski strani pa so dvostranski sporazum v parlamentu 15. februarja 2002 naknadno bistveno spremenili z dodatnimi petimi členi ob ratifikaciji zakona. Tako so spremenili nemški original v 15. členu ” der Angehörigen der deutschsprachigen Volksgruppe in Slowenien.«” pravilni prevod: pripadnikom nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji)  spremenili v  slovenski verziji v  “pripadniki nemško govoreče etnične skupine« z  dodatno omejitvi, da za omenjeni pripadniki uživajo  pravice po 61. člena Ustave. Republike Slovenije, in ne v smislu 64. člena, ki govori o manjšinah. To pa pomeni  jasno razlikovanje  med kolektivnimi in individualnimi pravicami.

      Republika Avstrija bi zato morala že naslednji dan preklicati ta sporazum, saj je Slovenija v  nasprotju z Dunajsko konvencijo o tolmačenju mednarodnih sporazumom kršila drugi  21. člena Kulturnega sporazuma, kjer piše (citat) »Sestavljeno v Ljubljani dne 30. aprila 2001 v dveh izvodih, vsak v slovenskem in nemškem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni« , kar pa seveda ni res, saj je slovenska stran spremenila bistvo vsebine in to celo namerno, s figo v žepu.

povzeto iz

1. Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju, Ljubljana 2004, str. 684-693
2. Citati iz časopisov
3. Arhiv Parlamenta Republike Avstrije, odgovori na vprašanja, Dunaj, 26.3. 2008

Posebej – okvir

Na pisno poslansko vprašanje (Nr.3441/J-NR/2008) o Slovensko-avstrijskem kulturnem sporazumu in vključenosti nemške manjšine v Sloveniji  v ta sporazum,  je odgovorila  zvezna ministrica dr. Claudia Schmied.(3405/AB XXIII.GP)

…dogovor z Republiko Slovenijo o sodelovanju na področju kulture … je bil sprejet predvsem zaradi (unter dem Aspekt) nemško govoreče etnične skupnosti v Sloveniji. ….V teku dvodnevnega zasedanja mešane komisije ni bilo predloženih  nobenih konkretnih projektov društev  nemško govoreče narodnosti v Sloveniji,  za vključitev v trenutni program dela. Drugih  prošenj  za financiranje omenjenih skupin na to temo prav tako ni bilo  zabeleženih ..

…Na predvečer zadnjega srečanja skupne komisije (o kulturnem sporazumu, 15. in 16. maja 2007 v Ljubljani), se je avstrijska delegacija srečala s predstavniki nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji. Kot rezultat tega pogovora  je naslednji dan predlagala … Do vključitve konkretnih projektov ni prišlo, saj ni bil predložen noben  predlog za naslednjih nekaj let…”…