Lannoyi so kupili Viltuš in postali Mariborčani leta 1808. Pred tem so živeli v Bruslju in pripadajo ugledni plemiški veji državnikov in vojaških voditeljev. Eduard je glasbo, filozofijo, pravo, književnost in matematiko študiral v Gradcu, Bruslju in Parizu. Čeprav se je na Joaneumu na priporočilo nadvojvode Janeza potegoval za profesorja matematike, objavljal družboslovne razprave in zapisoval ljudsko izročilo, ga imamo upravičeno predvsem za glasbenika. Kot skladatelj pripada zgodnji romantiki, njegov glasbeni opus pa obsega blizu 200 del od samospevov, komorne glasbe do oper in simfonij. Največjo popularnost si je pridobil z glasbeno-dramskimi deli, še posebej z bidermajerskimi melodramami, ki so si utrle pot na vse odre tedanje Avstrije, tudi v Ljubljani in bi se po priljubljenosti lahko primerjale z današnjimi »mjuzikli«. Poznavalci najbolj cenijo njegovo komorno glasbo ter ob tem še opozarjajo, da je postavil sodobne kriterije za samospev. Verjetno pa je za razvoj evropske glasbe pomembnejše  njegovo organizacijsko delo, saj je preuredil koncertno dogajanje na Dunaju in v Avstriji sploh (Concerts Spirituel), kar je bilo odločilno za vzpon Dunaja kot evropske glasbene prestolnice, še posebne zasluge pa ima za uveljavitev Beethovna. Bil je med soustanovitelji Musikfreunde, ki je predhodnica slavne Musikverein. Kot direktor dunajskega konservatorija in soustanovitelj graškega konservatorija, je pomembno prispeval k razvoju glasbenega šolstva. Kar nekaj desetletij je bil ključna osebnost glasbenega dogajanja v Srednji Evropi. Bil je član naprednega intelektualnega kroga okoli nadvojvode Janeza, ki je rad prihajal v Viltuš. Pisal je o prebujanju narodov (tudi »ilirskega«) in njegove spise o narodni glasbi lahko štejemo za začetek evropske etnomuzikologije. Leta 1848. je izdal knjižico o takratnih družbenih razmerah, kjer je orisal tudi svoje poglede na prihodnji razvoj, ki so se izkazali v mnogih pogledih za preroške.

In kje se je skrival Lannoy do današnjega dne, da Maribor ni mogel že kdaj prej počastiti ene najpomembnejših glasbenih osebnosti, ki je kdaj hodila po našem mestu? Sploh ni bil skrit, saj ga je Wolfgang Suppan vsestransko razkril v svoji doktorski disertaciji pred pol stoletja, ki je skrajšana izšla v knjižni obliki (Graz, 1960), o njej pa je poročal tudi v Voduškovem zborniku SAZU (Ljubljana, 1990) in v Zborniku Zmage Kumer (Ljubljana, 1999). Problem je seveda naš odnos do kulturne zgodovine Maribora, iz katere so domala izbrisani celo najpomembnejši prispevki nemško govorečih someščanov. Lannoy je spričo vloge kulturne prestolnice Evrope 2012., priložnost, da začnemo to spreminjati. Opraviti imamo s pravim Evropejcem, kot se je sam opisal: »Izobrazbo sem si pridobil deloma v centralnih šolah francoske Republike v Napoleonovih licejih in tehniških šolah, deloma v avstrijskih gimnazijah in visokih šolah. Belgijec po rojstvu, sem si sam izbral avstrijsko državljanstvo, a ostal nepristranski, kar bom še naprej.« Maribor in Viltuš bi se lahko ponašala z njegovim imenom.

VILTUŠ – EVROPSKO KULTURNO SHAJALIŠČE

Na Tičnici iznad današnjega gradu Viltuš (Wildhaus) je že v davnini stala šentpavelska utrdba. Kar vidimo danes, je začel leta 1625. graditi »oče vzhodne diplomacije  Žiga Herberstein. Kasnejše dozidave Lannoyev- Carnerijev in drugih so ustvarile enega naših najlepših renesančnih dvorcev, ki mu je akademik Matjaž Kmecl dodelil mesto v »Zakladih Slovenije«. Viltuš je s svojim neoromanskim kastelskim slogom zgled historične grajske arhitekture. Čeprav nujno eklektičen, je očarljivo romantičen s svojo množico frčad in stolpičev, predvsem pa z obkrajnim velikim stolpom, ki obvladuje celotno stavbo.

Dvorec je slovel po marmornih kaminih, enkratnih kiparskih delih, predvsem pa po rezljanih lesenih stropih. Prav posebna znamenitost pa je bil velik in negovan park angleškega tipa, zasajen z mnogimi redkimi drevesnim vrstami. Res je bil med Drugo svetovno vojno tudi kraj nesreče za ujetnike »Gestapa«, toda večji del svoje zgodovine je bil Viltuš shajališče kulturnih ljudi iz cele Evrope, ki so zapustili pomembne sledi v naši preteklosti. To še posebej velja za Lannoye, ki so na Viltušu gostili največje umetnike predmarčnega časa. Eden najpomembnejših arhitekturnih spomenikov in evropska kulturna točka doživlja danes žalostno usodo, izropan in pozabljen je postal hiša strahov. Lannoyi so ga enkrat že obnovili in morebiti bi ga lahko z njihovo pomočjo po 200 letih spet vrnili v evropsko kulturno življenje?

FRANZ LISZT V VITEŠKI DVORANI

Leta 1846, ko se je Mariboru že odpirala nova perspektiva pomembnega mesta ob Južni železnici, je Lannoy pripravil koncertno turnejo svojega prijatelja Franza Liszta po Štajerski. Mariborski koncert slavnega pianista je bil 16. junija 1846 v »veliki dvorani mariborskega gradu«, ki ji danes pravimo Viteška dvorana. Obisk je bil izreden in ugledna publika je prišla »iz vseh delov Spodnjih dežel, tudi s Hrvaškega«, navdušenje pa je bilo brezmejno. Tako so takrat poročali časopisi in verjetno je bil Lisztov koncert sploh prvi mariborski kulturni dogodek, o katerem so mediji obvestili svet. Natisnjen programski list je napovedal Fantazijo iz »Norme«, madžarske melodije Franza Schuberta, Webrovo »Povabilo na ples«, Schubertovo »Ave Mario« v značilni Lisztovi predelavi, ter »Kromatični galop« samega Franza Liszta. Kot lahko sklepamo, si je veliki mojster klavirja privoščil sebi lastne improvizacije, zato je domala nemogoče obnoviti notno gradivo njegovega mariborskega koncerta. Po nastopu je v prelepem Viltušu preživel prijeten dopust. Pogosto omenjan koncert v Rogaški Slatini pa je imel na predvečer praznika Sv. Ane, 25. julija 1846.

Franci Pivec