Žrtve Macesnove gorice so iz Podgorja (Maria Elend) pripeljali do taborišča Šentvid pri Ljubljani. Iz taborišča so jih z vlakom prepeljali do Kočevja, nato pa s tovornjaki do množičnih grobišč v Kočevskem rogu. V Macesnovi gorici so žrtve postrelili in zmetali v 16 metrov globoko brezno, pri čemer jih je določen del preživel tako streljanje kot tudi padec. Tisti, ki so preživeli oboje (bilo naj bi jih okoli 40) so nato v globokem breznu umrli od lakote, žeje, zadušitve ali pa jih je pokončalo miniranje kraškega brezna. Ne ve se točno, koliko ljudi je umrlo v jami. Mediji so sprva poročali o 3200 žrtvah, najnovejša ocena Komisije pa se giblje okoli 3450.

RAZSTAVA V Bruslju v Evropskem parlamentu

»NISO UTIŠALI KRITIKOV SISTEMATIČNIH UMOROV«
Tekst Peter Jančič, 21. april 2024

    Razstavo »Pod Macesnovo gorico – Slovenski Katin«, ki so jo v času nove ministrice za kulturo Aste Vrečko (Levica), ki časti tradicije komunizma in poveličuje vladanje z diktaturo, črtali iz programa Muzeja novejše in sodobne zgodovine kot vsebinsko in strokovno neprimerno, je sedaj posvojil evropski parlament, kjer so ta teden tudi odprli to razstavo o sramoti slovenskih povojnih oblasti in tragični slovenski zgodovini, ki jo poskuša sedanja vlada politično prikriti. Na odprtje te razstave je prišla predsednica evropskega parlamenta Roberta Metsola, ki je na posnetku z evropsko poslanko Romano Tomc (SDS). Tomčeva je pomagala, da razstave slovenski Levici ni uspelo onemogočiti tudi v Evropskem parlamentu .Ob Metsoli in Tomčevi je dr. Jože Dežman, ki je razstavo pripravil in ki ga je ministrica Vrečko po prevzemu oblasti politično odstavila z vrha Muzeja novejše zgodovine, da bi onemogočila strokovno delo pri razkrivanju desetletja prikrivanih zločinov totalitarnega socialističnega režima.

     Razstava je poimenovana Slovenski Katin po Katinskem gozdu na Poljskem. V Katinu je namreč Sovjetska armada pobila velik del zajete poljske vojaške in intelektualne elite. To so storili po tem, ko so si Sovjeti Poljsko (in vzhodno Evropo) razdelili s Hitlerjevo Nemčijo s tajnim paktom in jo vsak pol tudi zasedli, s čemer so sprožili drugo svetovno vojno v Evropi. Umore vojnih ujetnikov so Sovjeti takrat prikrili in jih poskušali pozneje celo podtakniti Nemcem. Zaradi pakta med Hitlerjem in Stalinom je bilo precej turbulenc tudi pri nas.

      Naši komunisti, ki so bili v tistem času, leta 1941 izpostava komunistične Moskve, so namreč ustanovili Zvezo za boj proti zahodnim imperialistom- Antiimperialistično fronto. Ustanovitev slovenske antiimperialistične fronte, ki je pomenila javno priznanje bratenja tako s Stalinom in Hitlerjem v boju proti Zahodu. Žal v Sloveniji še danes številni proslavljajo kot nekakšen dan Osvobodilne fronte-OF, ki bi naj bila proti nacistom, kar pa je lažniva razlaga takratnega dogajanja in politično namerno ponarejanje zgodovine. Komunistične stranke so boj proti nacistom začele šele pozneje, ko je Hitler prelomil dogovore s Stalinom in napadel v nedeljo 22. junija 1941 Sovjetsko zvezo.

     Objavljam celoten govor Jožeta Dežmana ob otvoritvi razstave, ki jo je sedanja slovenska oblast poskušala preprečiti, z odstavitvijo Dežmana in hkratno ukinitvijo muzeja osamosvojitve pa sporočilo javnosti, da ta oblast ne dovoli kritike brutalnih povojnih zlorab oblasti v naši preteklosti in da mora biti tiste, ki ne molčijo, strah. Tako torej, kot jih je bilo že v prejšnjem (komunističnem) sistemu, kjer so se številni intelektualci (tudi novinarji) znašli celo v zaporu, če so jih že samo osumili razkrivanja zločinov, ki so jih komunistične oblasti z množičnimi poboji ujetnikov in civilistov zagrešile v Sloveniji med in po drugi svetovni vojni.

govor JOŽE DEŽMAN: MACESNOVA GORICA – SLOVENSKI KATIN

     Leta 2008, ko je prvič predsedovala svetu Evropske zveze, je Republika Slovenija organizirala posvet o zločinih totalitarnih režimov. Marca 2024 je bila na odboru za peticije Evropskega parlamenta obravnavana peticija št. 0718/2023 prvopodpisanega dr. Mitje Ferenca Pravica do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve povojnih komunističnih pobojev v Sloveniji. Odbor je peticijo soglasno podprl.
Tudi ta razstava je protest proti ravnanju sedanje Vlade RS.

    Razstavo o Jami pod Macesnovo gorico je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije črtalo iz programa Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije kot vsebinsko in strokovno neprimerno.

     Titofilni konzervativci so ljudje v slovenskih strokah, politiki in medijih, ki skušajo preprečiti razpad tabujev, laži in mitomanije titoizma.

     V letu 2023 so po prepričljivi zmagi na volitvah prešli v ofenzivo. Vlada RS je dala z državnimi častmi pokopati načelnika komunistične tajne politične policije, ministrica za kulturo je slavila ustanovitev stalinistične Komunistične partije Slovenije, Vlada RS je ukinila dan spomina na žrtve komunizma in Muzej slovenske osamosvojitve. Vlada RS podpira Zorana Jankovića, župana Mestne občine Ljubljana, ki z vsemi sredstvi preprečuje pokop posmrtnih ostankov ljudi, ki so jih umorili komunistično partizansko gibanje med drugo svetovno vojno in komunistične oblasti po drugi svetovni vojni.
Obenem pa je dejstvo, da je prav Republika Slovenija za raziskave in izkop posmrtnih ostankov 3450 umorjenih v Jami pod Macesnovo gorico plačala okoli dva milijona evrov.

     Zato z razstavo opozarjamo na dosežke slovenske znanosti in prizadevanja vseh, ki žrtvam komunističnega terorja priznavajo pravico do spomina in groba.
Republika Slovenija s to razstavo opozarja mednarodno javnost na skrajno nasilje partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno in komunističnih oblasti po njej.
Razstava predstavlja, kako v Republiki Sloveniji raziskujemo največji tabu titoizma, najbolj varovano skrivnost Socialistične federativne republike Jugoslavije: množična morišča vojnih ujetnikov in civilistov, ki so jih komunistične oblasti umorile po konca druge svetovne vojne, predvsem v maju in juniju 1945. Umorjenih je bilo več kot 250.000 vojnih ujetnikov in civilistov, od tega okoli 200.000 prebivalcev Jugoslavije ali več kot 1,2 odstotka prebivalstva. To so bili najhujši vojni zločini po drugi svetovni vojni v Evropi. Bratomorni zločini med Hrvati, Slovenci in Srbi so bili najhujši v zgodovini teh narodov.

      Zakaj smo razstavi dali podnaslov: Jama pod Macesnovo gorico – Slovenski Katin?
Slovenija je imela med drugo svetovno vojno okoli 1.500.000 prebivalcev, Poljska 35.000.000. Če je bilo 3450 umorjenih slovenskih vojnih ujetnikov v Jami pod Macesnovo gorico, bi jih bilo na Poljskem glede na število prebivalstva umorjenih okoli 80.000.

      Sovjetske oblasti so potem, ko je Mihail Gorbačov priznal sovjetsko odgovornost za zločin, dale na razpolago arhive. Slovenske komunistične oblasti so pred izgubo oblasti uničile več kot 90 odstotkov arhivov tajne politične policije.

     Prikrita morišča so skušali čim bolj zakriti. Jamo pod Macesnovo gorico so kakih deset let po vojni razstrelili tako, da je bilo potrebno med raziskavo odstraniti okoli tri tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine.

     V slovenski državljanski vojni je bilo okoli 30.000 smrtnih žrtev ali dva odstotka prebivalstva, torej toliko kot v ameriški in španski. Od tega jih komunisti povzročijo več kot 80 odstotkov. Več kot 15.000 ali en odstotek prebivalstva Slovenije pa po koncu druge svetovne vojne.

       Od okoli 100.000 smrtnih žrtev okupacije, upora, revolucije, protirevolucije, državljanske vojne jih je bilo v titoizmu tabuiranih več kot 40.000. Tabuji, miti in laži titoizma niso zdržali.

      Tabuirani mrtvi so pomembno prispevali k rušenju komunističnih režimov.
8. julija 1990 je bil simbolni pogreb umorjenih slovenskih žrtev pri Jami pod Krenom v Kočevskem rogu.

      Primerjamo jo lahko z delom mrtvih pri razpadu drugih komunističnih režimov. 16. junija 1989 je bil pogreb posmrtnih ostankov Imre Nagyja in sotrpinov, ki so jih sodno umorili po madžarski vstaji leta 1956. V strahu so komunistične oblasti dovolile pogreb. In skušale s tem ohraniti svojo oblast. Ni jim uspelo.

Tudi slovenske komunistične oblasti so pristale na mašo zadušnico in jo skušale obrniti sebi v prid.

Pa vendar mrtvim niso ušli, niso jih utišali, izbrisali …
Raziskave so postopoma odkrivale, da je v Sloveniji okoli 800 prikritih morišč, predvsem iz maja in junija 1945. Leta 2006 smo sondirali protitankovski jarek v Mariboru, ki je z okoli 15.000 umorjenimi največje morišče v Evropi po 2. svetovni vojni.

    Po preboju 11 pregrad, ki so zapirale dostop do umorjenih v rovu sv. Barbare v rudniku v Hudi jami, so raziskovalci 3. marca 2009 prišli do skupine mumificiranih trupel. Šok ob odkritju je bil velik, odmev pa mednaroden.

     Levi politični blok, ki je bil na oblasti, je skušal preprečiti nadaljnjo raziskavo. Toda ni uspelo. Leta 2015 je bil sprejet Zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev. 1410 žrtev je bilo ekshumiranih in leta 2016 pokopanih na pokopališču Dobrava v Mariboru.
Predsednik RS Danilo Türk je 5. marca 2009 izjavil, da je odkritje žrtev v rovu sv. Barbare »drugorazredna tema«. Naslednje volitve je prepričljivo izgubil.

     V Mestni občini Ljubljana so 20. aprila 2009 kot protiukrep odkritju v Hudi jami poimenovali ulico po Josipu Brozu Titu. Ustavno sodišče je leta 2011 to poimenovanje prepovedalo. Poudarili so: “Poimenovanje ceste po Josipu Brozu Titu namreč ni poimenovanje, ki bi se ohranilo še iz prejšnje ureditve in bi bilo danes le del zgodovine. Izpodbijani Odlok je bil sprejet leta 2009, osemnajst let po osamosvojitvi Slovenije in vzpostavitvi ustavnega reda, ki temelji na ustavnih vrednotah, nasprotnih vrednotam režima pred osamosvojitvijo.«

     Po pričevanjih štirih, ki so pobegnili iz Jame pod Macesnove gorice in po speleoloških, arheoloških, kriminalističnih raziskavah v letih 1991, 2004, 2017 je bilo potrjeno, da je Jama pod Macesnovo gorico morišče slovenskih vojnih ujetnikov, umorjenih v prvih dneh junija 1945.

    Leta 2019 je bilo izkopanih tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine do plasti posmrtnih ostankov. Zaradi epidemije so dela zastala. Od maja do septembra leta 2022 je bil opravljen izkop posmrtnih ostankov. Raziskavo, ki je potekala v skrajno nevarnih in zapletenih razmerah, je vodil Luka Rozman. Antropološka analiza je delo dr. Petre Leben Seljak. Več kot 10.000 najdenih predmetov je analiziral dr. Uroš Košir.
Republika Slovenija priznava vsem žrtvam druge svetovne vojne, okupacije, upora, revolucije, protirevolucije in državljanske vojne pravico do groba in spomina. Toda pravice mrtvih so odvisne od sposobnosti živih, da opravimo to, kar nam mrtvi naročajo.

     Umorjeni iz rova sv. Barbare v Hudi jami so nas čakali več kot sedem let, da smo jih zmogli pokopati. Tudi posmrtni ostanki iz Jame pod Macesnovo gorico nas čakajo, da dobe svoj mir in pokoj …

    To je preizkus moči slovenske demokracije in eden od izzivov za evropsko mediacijo. Mediacijo v prid obsodbi totalitarnih zločinov, tranzicijski pravičnosti in predvsem pravici do groba in spomina.

    Slovenske žrtve komunizma že vstopajo v mednarodni prostor. Čevelj ene od umorjenih žensk iz rova sv. Barbare je razstavljen med primeri najhujših grozodejstev v Hiši evropske zgodovine v Bruslju. V kapeli odrešenikove matere Janeza Pavla II v Vatikanu so vzidani trije kamni z groba treh umorjenih deklet iz Črnega vrha. Usodo umorjenih zakoncev Rada in Ksenije Hribar je Drago Jančar opisal v romanu To noč sem jo videl, ki je preveden v dvajset jezikov.

   Naj bo ta razstava prispevek k vstopu njihovih sotrpinov in sotrpink v evropsko in svetovno zavest.

Evropski parlament, 17. aprila 2024