“Maloštevilni, razpršeni, neavtohtoni »Nemci«”, pravi dr. Danijel Grafenauer v obširnem intervjuju v sobotni prilogi DELO 15. julija 2023, ko analizira »ostanek ostankov« Nemcev pri nas, maloštevilno etnično skupino prebivalcev, ki niti zdaleč ni manjšina.« konec citata.

     Glede na to, da je dr. Danijel Grafenauer zaposlen celo na inštitutu za narodnostna vprašanja bi pa že moral vedeti resnico in zgodovinska dejstva, ker sicer je pač čisti politični aktivist. Vedeti bi namreč morali, da smo na tem ozemlju že priznani kot avtohtoni in mednarodno priznani kot nemško govoreča manjšina.

   Govorim o „Pogodba med glavnimi zavezniškimi in pridruženimi silami in državo Srbov, Hrvatov in Slovencev o zaščiti narodnih manjšin v Kraljevini SHS, ki temeljila na določilih 51. člena Senžermenske mirovne pogodbe (pogodba z Avstrijo) in 44. člena Trianonske mirovne pogodbe (pogodba z Madžarsko). Posebna pogodba pa je bila sklenjena 10. 9. 1919, v Službenih novinah Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca (133a/1920) je bila objavljena 19. 6. 1920, v Sloveniji pa šele 29. 9. 1921 (Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 118/1921),”

Citiram iz teksta Narodne manjšine v Sloveniji 1920-1941, avtor redni profesor dr. Miran Komac

N   o in v tem tekstu lahko preberemo,” V pogodbi z državo SHS je bila posebna pozornost posvečena zagotavljanju formalne enakopravnosti in zaščiti pred diskriminacijo (zagotavljanje državljanskih in političnih pravic, nediskriminatorna obravnava pri sprejemanju v javne službe, opravljanju služb in poklicev).“

Katere tako imenovane posebne manjšinske pravice je mogoče izluščiti iz pogodbe o varstvu manjšin z državo SHS, se vpraša avtor teksta dr. Komac. To so bile tiste pravice, ki jih država ni dolžna samo dopuščati, tolerirati, ampak jih mora z ustreznimi politikami tudi zagotavljati. Zdi se, da je v omenjeni pogodbi mogoče najti tri tako imenovane posebne narodno manjšinske pravice, ki so:
a) pravica do rabe manjšinskih jezikov, v pisni ali ustni obliki pred sodišči (4. odstavek 7. člena);
b) pravica do osnovnošolskega pouka v jeziku manjšin (9. člen) in
c) pravica do ustrezne udeležbe pri sredstvih iz javnih fondov (4. odstavek 9. člena).

    Katere manjšine so torej bile v državi SHS avtomatsko priznanje kot avtohtone? Glede na to, da je Italiji pripadalo ozemlje vse do Postojne oz. vključno s Postojno ni bilo Italijanske manjšine. Z razpadom Avstro-Ogrske monarhije je Sloveniji je bilo pripojeno strnjeno poselitveno območje madžarske narodne manjšine – Prekmurje. Ob priključitvi Prekmurja Sloveniji je bilo mogoče prečkati reko Muro na novo priključenem ozemlju le s čolnom, tako dr.Milan Komac.

  Nemška narodna manjšina
   Na ozemlju, ki je pripadalo „Sloveniji“ je živela tudi zajetno število Nemcev; živeli so na Kranjskem, Štajerskem, v Prekmurju in v Podravju. Ob popisu prebivalstva leta 1921 so v Sloveniji našteli 41.514 oseb, ki so izjavile, da je njihov materni jezik nemški, kar je predstavljalo slabe 4 % prebivalstva Slovenije. Ob tem naj posebej omenim, da so v to številko všteti samo tisti „Nemci“, katerih mati ali oba starša sta bila dokazano Nemca; torej so že takrat iskali rasistične korenine. Večina nemško govrečih je namreč že takrat živela v mešanih slovensko-nemških zakonskih zvezah in so bili dvojezični že v Avstro-Ogrski monarhiji.

    Nemško populacijo so ob nastanku države SHS na sedanjem geografskem ozemlju Slovenije sestavljali tako agrarni poselitveni nemški otoki kot tudi urbana nemška populacija, od delavcev, trgovcev, obrtnikov, industrialcev in pripadnikov svobodnih poklicev. Glede na nemško manjšino v novo nastali kraljevini SHS(Jugoslaviji) so bili Nemci v Sloveniji številčno najneznatnejša nemška narodnostna manjšina v novi državi-kraljevini, zato pa gospodarsko in nacionalno zdaleč najmočnejši, najbolje organizirani, z bogato kulturno in politično tradicijo, z močno poudarjeno narodno zavestjo (Biber 1966, 14).

     V posesti Nemcev so bili mnogi industrijski obrati, bančni zavodi in posojilnice, stanovanjska in druga poslopja (v nekaterih mestih skoraj 60 %); obsežna je bila nemška zemljiška posest. Prav zaradi gospodarske moči in bogatih organizacijskih izkušenj je nemštvo na Slovenskem odločilno vplivalo na izgradnjo nemških manjšinskih organizacij v kraljevini Jugoslaviji.

    Močna je bila nemška prisotnost v mestih. Največ nemškega življa je bilo v Mariboru, Celju in na Ptuju.

     Ruralno nemško prebivalstvo je bilo mogoče najti v Prekmurju (občine Serdica, Fikšinci, Ocinje in Kramarovci) ter na območju Štajerske, imenovanem Apaška kotlina. Po popisu leta 1910 je na omenjenem območju živelo 7370 prebivalcev, od teh 6197 Nemcev in 715 Slovencev; enajst let kasneje je popis Kraljevine SHS ugotovil 7.835 prebivalcev, od teh 4.773 Nemcev in 2950 Slovencev. Temeljni vzrok skokovitega etničnega obrata leži v emigraciji nemškega življa in imigraciji Slovencev iz Prekmurja. Vendar spremembe v etničnem sestavu se niso zrcalile v spremembah lastništva posesti: zemljiška posest je bila še vedno v nemških rokah, Slovenci pa so tvorili skoraj izključno agrarni proletariat.

     Obsežno območje so Nemci poseljevali tudi na Kočevskem. Po popisu prebivalstva leta 1921 je tam živelo še 12.610 Nemcev in 5.264 Slovencev. Poleg gospodarskih privilegijev (krošnjarjenje) so bili kočevski Nemci deležni še dodatnih političnih pravic. V kranjskem deželnem zboru so imeli lastnega zastopnika, leta 1907 pa so dobili celo poseben poslanski mandat za državni zbor na Dunaju.

    Odnos slovenskih oblasti je bil do pripadnikov nemške manjšine podobno odbojen, kot je bil odbojen do pripadnikov madžarske manjšine, piše dr. Komac.

     In sedaj boste rekli, kaj nas briga stara kraljevina Jugoslavija. Ampak sočasno vi povsem upravičeno govorite o Koroškem plebiscitu in posledicah »napačne odločitve«.
Zakaj torej tudi nam ne daste enake pravice, saj je povsem jasno, da sta po razpadu Avstro Ogrske monarhije nastali manjšini na obeh straneh meje, zakaj to tako vztrajno zanikate.

     Pa naj končam s citatom dr. Marjana Sturma »Ne morem jaz govorit, zahtevam vse pravice koroškim Slovencem, nobenih pravic pa nemški manjšini v Sloveniji. Če nemška manjšina tu eksistira in to Slovenija tudi sama prizna, potem mora ta Slovenija nekaj narediti za to. Če pogledam samo koliko podpore mi dobimo v Avstriji in koliko dobi nemška manjšina v Sloveniji. Potem tu ni izgovora. Tu je treba iti v dialog z njimi, se pogovarjati in morajo povedati kaj hočejo.« konec citata.

Veronika Haring, predsednica Društvo nemško govorečih žena  Mostovi Maribor