Univerzitetni profesor dr. Heinz Dieter Pohl, bivši profesor na Univerzi Alpe-Adria v Celovcu piše v reviji Wiener Sprachblätter (maj 2023) o tem ali imajo v manjšinah en materni jezik ali pa so to vsi jeziki, ki jih dnevno govori družina in je potem bolj pravilno množina »družinski jeziki«.

     Materni jezik ali tudi prvi-primarni jezik je oznaka za jezik, ki ga otrok najprej obvlada. Oba pojma sta sinonima. Izraz prvi-primarni jezik uporabimo, ko želimo poudariti, da otrok že v zgodnjih letih govori več kot en jezik. Pojem-besedo MATERNI JEZIK(tudi materinski) izberemo, če želimo poudariti, da je začetek seznanjanja z jezikom še pred porodom. Danes namreč ugotavljajo, da otroci že tri mesece pred rojstvom spoznavajo materin jezik. Že v šestem mesecu nosečnosti otrok reagira na glasove in prepozna glas svoje matere.

      Jezikoslovje uporablja predvsem izraz prvi-primarni jezik, ker se s tem želijo izogniti v preteklosti zlorabljenemu pomenu besede »materni jezik«, ki so ga uporabljali predvsem v nacionalno politične namene in je tako lahko sicer nevtralno uporabljen pomen besede zelo hitro razumljen kot agresivno politično navijanje, kar je znano iz zgodovine. A pri vsakdanjem pogovoru ostanimo pri najbolj uporabljenem izrazu »materinski jezik«, saj nam pove največ.

     V stroki pa pride do problema uporabe sintagme »materni jezik« pri otrocih, ki se v prvih treh letih učijo, uporabljajo dva ali celo tri primarne jezike. O dvojezičnosti namreč lahko govorimo pri otroku šele od tretjega leta dalje. To je značilno predvsem pri manjšinah, vendar opažamo pri vpisu v dvojezične šole na avstrijskem Koroškem, da ti otroci različno obvladajo svoj drugi jezik oz. se postavlja vprašanje kateri je ta drugi jezik, slovenski ali pa nemški.

     Iz mojih izkušenj, pravi dr. Pohl,  je za dvojezičnost najbolj pomembna vzgoja otrok v vrtcu, predvsem pa dvojezičnost v sami družini; vsaj doma v družinskem krog. Ker družina daje otroku osnovo-temelj jezika že od rojstva, vrtec in šola pa lahko to le poudarita in spodbudita nadaljnji razvoj. Šola torej lahko le doda tehniko branja in pisanja in oblikovanje jezika ob lokalnem dialektu.

    Tako ločimo na avstrijskem Koroškem slovenske otroke, ki ne obvladajo »materinskega jezika« in se v bistvu šele v šoli učijo Slovenščine kot drugi-tuj jezik. Samo otroci, ki govorijo v družini dva primarna jezika že od rojstva so torej tisti, ki govorijo »družinske jezike« in ti otroci se ne morejo opredeliti za en »materni jezik«, saj živijo dvojezično življenje in bi morali zanje uporabljati izraz «družinski jeziki«.

      To je na dvojezičnem območju še bolj poudarjeno v mešanih zakonih, ker kaj pa je potem »materni jezik« če sta brat in sestra Slovenca poročena z nemškim partnerjem in imata otroke. Kaj je potem pri teh dveh družinah »materni jezik«, če pa vsi govorijo oba »družinska jezika« slovensko in nemško že od rojstva.

     In tako spet spravljamo v težave statistiko, ki hoče obvezno vedeti pri popisu prebivalstva kaj je »materni jezik«; narodna pripadnost pri popisih ni več obvezna, kaj je pogovorni jezik v družini in kaj pogovorni jezik v okolju pa so kot neobvezno vprašali le ob popisu 1991.

      In tako se vračamo nazaj, preko sto let nazaj, ko so ob popisih od leta 1880 do 1910 spraševali o pogovornem jeziku in ni bilo vseh teh problemov.