Gospod Jan Schaller, predsednik Zveze Kočevarjev in Štajercev v Sloveniji, je v svojem odzivu na članek pod zgornjim naslovom 29. julija v PP29 žaljivo, že na meji sovražnega govora, zapisal nekaj stavkov o Slovencih, npr. »Ali vas je tako strah soočiti se z resnico in priznati svoje napake v preteklosti?«

     Upravičeno vprašanje je ravno obrnjeno: ali se Schaller zaveda, kakšen moralni greh so storili Kočevarji skupaj s svojimi nemškimi voditelji, ko so se naseljevali na slovenske domove ob Savi, -sotli in drugod, od koder so bili prej izgnani domačini- najmanj 20.000 ljudi samo iz teh krajev ? Del odbranih pregnancev je bil takrat določen za ponemčenje, z delom drugih pa se je ravnalo po Göringovem ukazu:« ne ubijati, naj se na delu mučijo do smrti.«

      Slovenskemu narodu je takrat šlo za preživetje, a je skupaj z zavezniki zmagal in preživel. Niti povzročena materialna , še manj socialna škoda s strani nemškega okupatorja deset tisočim slovenskim ljudem nikoli ni bila dejansko povrnjena.
Ali se Schaller zaveda, da je zaradi tega moralnega greha večina nemških ljudi skupaj s svojo premagamo vojsko pobegnila iz Slovenije ? Le malo njih, neobremenjenih, se je takrat pritajilo, tudi s priimki spremenilo narodno istovetnost in po vojni skupaj s Slovenci tvorno sodelovalo pri celjenju ran po okupatorjih porušene države.

    Zakaj bi se morala v tistih okoliščinah komur koli zdeti nesprejemljiva Kidričeva izjava: «Nemška manjšina pri nas ne bo imela nobenih pravic, ker je ne bo.« Povedal je pričakovano resnico, kakršna je bila za osvobojeni, med vojno trpeči slovenski narod povsem normalna. Schaller se temu čudi – mar ve o čem govori in piše ?

    Res pa je po osamosvojitvi nova slovenska oblast storila napako, ko so prejšnjim kolaborantom (tedaj in danes tujim državljanom) vrnili del zaplenjenega premoženja bivšega nemškega premoženja, čeprav bi jim bile odškodnino za zaplembo dolžne vrniti njihove lastne, za napadalnost okrivljene napadalne države. Opogumljeni so sedaj nekateri začeli prej privzete poslovenjene priimke znova vpisovati po nemško.

  Ko se Schaller sklicuje na današnjo etnično skupino v Sloveniji (nem. Volksgruppe) velikostnega razreda dva tisoč ljudi, bi se moral zavedati, da je nasproti temu nemški okupator povzročil smrt ali drugače onesrečil najmanj dvesto tisoč slovenskih ljudi, kar je v razmerju 1:100 v slovensko škodo- pri čemer tista peščica niti ne trpi škode v primerjavi z množicami prizadetih Slovencev. Kdor se torej sklicuje na pravico, mora pač upoštevati tudi, kolikšno krivico je že prej utrpela nasprotna stran! Pri nemški skupini niti ne gre za popravljanje krivic, ampak za pridobivanje novih pravic!

    Ko se Schaller sprašuje o strahu Slovencev pred resnico o napakah preteklosti, se Slovenci upravičeno sprašujemo o moralni drži Kočevarjev in njihovih somišljenikov, da se brez sramu postavljajo tovrstna vprašanja. Zločini okupatorjev se po Slovenskem pripovedujejo mlajšim pokolenjem iz roda v rod, zato se nemško misleči ostanki menda ne zavedajo dovolj, da jih še vedno bremene njihove pretekle napake. Čas za pozabo je pri njih očitno hitro potekel, medtem ko bo pozaba pri slovenskih ljudeh, ki so preživeli pekel nemškega jarma, nastopila najbrž šele čez generacije.

     Gospod Jan Schaller bi bil dolžan, da se s svojimi somišljeniki o teh razmerjih pač globlje zamisli, preden postavlja žaljiva vprašanja!

Ivan LAH, Ljubljana