Nadvojvoda Janez je bil rojen v Firencah kot trinajsti otrok izmed  16 otrok velikega vojvode Toskane,  kasnejšega  avstrijskega cesarja Leopolda II in matere Marije Ludovike Burbonske, hčerke takratnega španskega kralja Karla III in brat cesarja  Franza I Habsburškega (1768-1835), ki je razpustil Sveto rimsko cesarstvo nemških narodov. 

Njegov prvi jezik je bila italijanščina in kasneje v življenju se je vselej trudil razumeti govorico svojega okolja. Ni mu bilo veliko mar zaradi izgube prestolonasledstva , ker se je poročil s  navadno poštarsko hčerjo Anno Plochl. Pravzaprav je bil  na Štajersko  izgnan zaradi vojaških porazov in ustanovitve   tajne Alpske zveze.

Dobrih del na Štajerskem se je lotil sistematično: Po turških in napoleonovnih vojnah, ko je zavlada lakota je našel obupne razmere.  

Najprej je  ustanovil  »Kartofelunterstützunganstalt« spodbujanje pridelave krompirja, ter pričel s kmetijskim izobraževanjem, da so kmetje povečali pridelke. Ključna je bila Južna železnica, ki brez nadvojvode  Janeza ne bi šla skozi Maribor. V Sloveniji se ga še posebej spominjamo po  izgradnji zidanem mostu preko Savinje v Zidanem mostu ter po preboju Hude luknje med Velenjem in Slovenj Gradcem. Mariborčane pa nanj spominjajo tudi  Železniške delavnice, stanovanjska železniška kolonija, vinogradi Meranovo in kmetijska šola, ki je v njegovem času, na začetku, delovala v Pekrah. Prvi je dojel velikanski strateški pomen prostora Alpe-Jadran in glasno je opozarjal: “Kdor ima širši razgled, ima tudi prednost!” 

Pri tem mu je še posebej pomagal Mariborčan Eduard von Lannoy, veleposestnik  in lastnik gradu Viltuš,  ki je bil njegova desna roka tudi pri ustanavljanju glasbenega društva  in glasbenega konzervatorja v Gradcu. Nadvojvoda je botroval nastanku domala vseh kulturnih ustanov ter krovnih kulturnih društev na Štajerskem