Avstrijska zveza izseljenih Nemcev iz spodnje Štajerske organizira vsak leto spominski izlet na Madžarsko v kraj Murakerresztur, ki je izgnanim nemško govorečim iz Apaške doline bolj znan kot kraj, kjer so v največjem mrazu v januarju 1946 zaprti v živinskih vagonih čakali na usodno odločitev ali jih bodo pobili, odpeljali v drugo taborišče ali mogoče celo izpustili nazaj v svoje domove na Apaškem polju.

        Običajno prisedemo v avtobus, ki pride že skoraj poln, tokrat pa je prišel avtobus v Cmurek/Mureck skoraj prazen, večina nas je vstopila šele v Cmureku/Murecku, potnike pa smo pobirali vzdolž Mure vse do zadnje avstrijske vasi Sicheldorf, ker je vstopila še zadnja zelo zgovorna Marija. Ko je opazila, da govorimo tudi Slovensko, se je odprla. »Veste mi smo doma govorili oba jezika, dedek me je naučil slovensko in znanje dveh jezikov je vedno dobrodošlo. Jaz imam bližje v Gederovce na slovenski strani, kot do avstrijskega Bad Radkersburga«.

Tik pred tem je na avtobus vstopil Rudolf, upokojeni profesor z Dunaja, s svojimi berglami. “Dokler lahko hodim, moram hoditi po tej poti spomina in se spominjati svojih sorodnikov in znancev, ki so umrli v mrazu in lakoti,” pravi. Njegova družina je bila po vojni izgnana iz Češke republike. Na stara leta je našel drugi dom v Bad Radkersburgu, tam našel nove prijatelje, spoznal usodo  pregnanih nemških prebivalcev Apaškega polja in se od takrat redno udeležuje njihovih srečanj. 

   In soseda, ki je sedela za mano je žalostno povedala »Pravzaprav mi je hudo, ker grem na to pot, pot spominov in trpljenja, na moje umrle sorodnike. To je res žalostna zgodovina, kako so nas izgnali iz Apaškega polja, naše domovine in nas hoteli uničiti. Hudo je še danes, ko grem čez mejo v rojstni kraj Apače pogledat našo hišo, ki še vedno stoji«. Vsak potnik ima svojo zgodbo, spomine na hude čase iz januarja 1946, ko so še živeli na svojih domovih na Apaškem polju in po končani štiriletni vojni pričakovali, da bo vsaj tako, kot je bilo v kraljevini Jugoslaviji, ko je bilo to območje dvojezično.

     Po poti smo se ustavili še na kavi v kraju Letenye, kjer smo izstopili iz avtobusa v kraj, ki živi na prvi pogled še vedno v 80. letih prejšnjega stoletja, vsaj središče kraja izgleda tako, kot da se je tam čas ustavil.

     Še malo pa smo prišli v kraj Murakeresztúr, kamor smo bili tudi namenjeni. Prvič se ta kraj omenja leta 1347, ko so tu zgradili benediktinski samostan. Za življenje v tej vasi pa je bila prelomnica leto 1860, ko so zgradili železnico progo med bližnjo Veliko Kanižo /Nagykanizsa/ Großkirchen in današnjo Hrvaško. Tako je turistično znan železniški most na reki Muri, ki vodi do hrvaškega kraj Kotoriba. Po drugi svetovni vojni je to mešano madžarsko-hrvaško narodnostno ozemlje zaradi bližine meje po reki Muri in slabih meddržavnih odnosov precej stagniralo. Ko je bil leta 1970 obnovljen železniški most čez Muro, pa je kraj Murakeresztúr s svojo železniško povezavo, predvsem tovornim prometom z Jugoslavijo, spet pridobil na pomenu.

     V lokalni cerkvi Svetega križa so nas že čakali, saj je bila dogovorjena spominska sveta maša. Če so ob začetku maše nekateri malo čudno pogledovali, ker je bila maša v madžarskem jeziku, pa so nas domačini ob izhodu iz cerkve prijetno presenetili s pogostitvijo, ki je do sedaj ob vsakoletnih obiskih še nismo doživeli.

      Zapeljali smo se še mimo železniške postaje, kjer smo se z minuto molka spomnili številnih tovornih-živinskih vagonov polnih izgnancev v hudi zimi januarja 1946. Na bližnjem pokopališče, kjer je pokopanih vseh 77 umrlih od lakote in mraza na bližnjih železniških tirih so svojci umrlih uredili spomenik, ki je simbolno namenjen tudi vsem ostalim, ki so umrli na dolgi poti, ki se je začela tiste nedelje 13. januarja 1946, ko so komunisti iz domov na Apaškem polju izgnali vse nemško govoreče domačine.

       In ob spomeniku je bil spet čas, da smo se spomnili te tragične poti izgnanih domačinov iz Apaškega polja.

      Ko je kazalo, da je bilo konec leta 1945 najhujše za apaške Nemce že mimo, da bodo lahko živeli naprej v svoji izolirani skupnosti, se je zgodila nesrečna nedelja, 13. januarja 1946.

     Med nedeljsko mašo v tamkajšnji župnijski cerkvi so jih zmotili pripadniki komunistične politične policije, ki so v maniri medvojne preizkušene gestapovske metode zmotili verujoče pri maši in jim jasno povedali, da imajo časa 10 minut, s seboj pa lahko vzamejo le najnujnejše. Na vojaške kamione so natrpali 2181 domačinov iz 26 vasi, med njimi je bila vsaj tretjino otrok, najstarejši pa je imel 101. leto. V Gornji Radgoni so jih že čakali živinski železniški vagoni in v januarskem mrazu je 84. polnih živinskih vagonov pričelo svojo odisejado po železnici preko Madžarske najprej v Avstrijo oz. Dunaj, ki je bil pod sovjetsko upravo in ta pa apaške Nemce ni hotela prevzeti. Obljubljena nova domovina Avstrija je tako ostala zanje kot izgon iz raja. Sledila je vrnitev v živinskih vagonih nazaj do madžarsko jugoslovanske meje, kjer so v hudem mrazu čakali cele tri tedne. V tem času jih je zaradi lakote in ozeblin umrlo 77.

     Po treh tednih so jih jugoslovanske oblasti spet prevzele in jih potem mimo domov v Apačah odpeljali po Sloveniji do Jesenic, kjer so jih predali Avstrijcem. Zanimivo je, da je bila selitev apaških Nemcev v vseh potankostih podobna selitvam Slovencev, ki so jih med vojno izvajali nacisti. Torej kot neko maščevanje. V Avstriji so se številni naselili pri sorodnikih in znancih ter več kot desetletje čakali kot drugorazredni državljani na pridobitev novega državljanstva, čeprav so se narodnostno imeli za nemško govoreče.

     Dejanja nove komunistične oblasti v Apaški dolini po končani drugi svetovni vojni so čista kopija nacističnega terorja med vojno. »Krivi so da so Slovenci« so novi oblastniki spremenili v »Krivi so da so Nemci«. Preizkušeno nacistično vojno taktiko so torej dobesedno kopirali in ohranjena je zbadljivka, da je bilo potrebno paziti le pri podpisu, da niso prepisali tudi SS-Standardenfuhrer in so podpis spremenili v Major OZNE…

Apaško polje/ Abstallerfeld

     Apače se prvič omenjajo v začetku 13. stoletja, kot posest benediktinskega samostana v Šent Pavlu v Labotski dolini/Lavamund Tal/ na avstrijskem Koroškem. V tem času se je pričela tudi nemška kolonizacija tega območja.

      Apaško polje, tudi Apaška dolina, površine  36 km2 je bila v času Avstro -Ogrske monarhije, do leta 1918 poseljena večinoma z nemško  govorečimi prebivalci. Apaško polje so po prvi svetovni vojni s St. Germainsko  pogodbo (sprejeta 10.9.1919) dodelili kraljevini SHS v zameno za avstrijsko Radgono in Radgonski kot, ki sta ostala na drugi strani Mure avstrijsko ozemlje. Meja je tako postala reka Mura.

        Med pogajanji na mirovni konferenci  bi kraljevina SHS skoraj izgubila Apaško  dolino. V zadnjih dogovorih mirovne konference je bila namreč danes avstrijska Radgona in Radgonski kot na levem bregu Mure dodeljen Avstriji, v igri pa je bil tudi plebiscit za to območje. Da so preprečili plebiscit so se tako odpovedali Radgoni in Radgonskemu kotu in v zameno dobili Apaško polje, ker je obema stranema ustrezala meja po reki Muri. Maistrovi vojaki so tako morali zapustiti ozemlje prek Mure.  Dunajski veletrgovec Julius Meinl, ki  je kupil posestvo Freudenau v Črncih  leta 1907 pa je ostal lastnik posestva tudi v kraljevini Jugoslaviji, vse do nacionalizacije v letu 1945.

        Določitev  Mure, kot mejne črte po razpadu Avstro-Ogrske monarhije kraljevini Jugoslaviji, je pomenilo za večinsko nemško prebivalstvo Apaške doline veliko spremembo, na katero so se sprva le težko privadili. Z Apaško dolino je  kraljevina Jugoslavija  dobila okoli 4000 prebivalcev, rodovitna polja in številne mline na Muri. Novembra 1920 je bilo za apaške Nemce še upanje, da bodo pristali v novi državi Avstriji, ker bi naj zamenjali to z drugimi mejnimi območji. Aprila 1921 pa je bilo objavljeno v časopisu, da se morajo nemški kmetje preseliti čez Muro, če želijo živeti  v svoji nemški miselnosti.

      Kljub slovenski šoli v kraljevini Jugoslaviji je okoli 3000 domačinov  ohranilo nemščino, kot svoj pogovorni jezik. Večina jih je s priključitvijo Avstrije nemškemu rajhu pričakovala boljše oz. stare čase. Čas nacistične okupacije je že po nekaj tednih pomenil deportacije za  slovenske sosede. A tudi Nemcem na Apaškem polju se ni dobro pisalo. Nekaj so jih partizani odpeljali že med vojno, nekaj so jih brez sodbe pobili že sredi maja 1945, sledile so deportacije v komunistično taborišče Strnišče/Sterntahl (Kidričevo).       

     Po nasilno  izseljenih nemških prebivalcih po koncu 2. svetovne vojne so se v Apaško  polje priselili kolonisti – Slovenci iz različnih regij, ki so tu našli svoj novi dom na nacionaliziranih posestvih. Priseljeni kolonisti niso bili navajeni kmečkih del. Ko so jih začeli prisilno vključevati v zadruge, jih je večina zapustila sicer brezplačno dodeljeno posest. Na ta izpraznjena posestva so se nato priselili prebivalci iz Prekmurja. S tem se je skoraj v celoti zamenjalo prvotno prebivalstvo Apaške doline in sta na tem območju nastala dva lokalna pogovorna jezika – staroapaški in prekmurski, ki je vedno bolj prevladoval.

     Občina Apače, ki je nastala marca leta  2006,  danes obsega  53,2 km2, in se razprostira ob toku reke Mure, vse od Trat do Podgrada. Obsega  21 naselij. V občini živi 3745 prebivalcev v 1241 gospodinjstvih.

Tekst in slike  Jan SCHALLER