Precej neprijetno je, če moraš na spominsko slovesnost na osrednje smetišče Celja v Bukovžlak, kjer je zbirni center smeti, odpadkov. No ampak tam, med smetmi, je tudi spominski park Teharje, ki je postavljen s spomin na žrtve medvojnega in povojnega komunističnega nasilja, kjer so v Teharjah, na smetišču pobijali komunisti nedolžne, nič krive ljudi, ki pač niso hoteli imeti na svoji zemlji komunizma in so jih zato zmagovalci vojne po končani vojni dobesedno brez sodne obravnave iztrebili. Kraj spomina, ki ga ne morejo prekriti niti strupeni odpadki cinkarne.

      Danes spominski park Teharje, ki je lepo urejen kot pravi park, zeleni gaj, na sredi krasi spomenik, kostnica pobitim in ob tem spomeniku je vsako leto slovesnost, sveta maša v spomin na ubite nedolžne žrtve. Srečanje na tem nesrečnem kraju je bilo letos že 33 po vrsti.

       Slovesnost, sveto mašo za pokojne je vodil upokojeni nadškof msgr. Dr. Marijan Turnšek, ki je med drugim poudaril….« ko so se veselili zmage in predvsem konca vojne, so jim po končani vojni vzeli življenje samo zato, ker niso bili na pravi strani.« V pridigi je nadškof Turnšek primerjal dva brata, iste, ene (slovenske) domovine, kjer je en molil, drugi pa pobijal. »V deželi tej, je žal še tudi danes nekaj gnilega. Žal je še vedno veliko sovraštva do drugače mislečih, čeprav si mi želimo spravo, odpuščamo in si želimo bratskega sožitja. A na drugi strani je žal še veliko ideološke megle, ki preprečuje mladim, da bi videli in spoznali resnico« in končal »To je kraj spomina, ki ga ne morejo prekriti niti strupeni odpadki cinkarne. Oče odpusti jim, saj niso vedeli, kaj delajo.«

       Spominske slovesnosti se je udeležilo veliko ljudi, nekateri prvič iz spoštovanja do pokojnih-pobitih, veliko prisotnih pa je to nedeljo 1. oktobra pravzaprav zamenjalo za 1. november, ko so položili sveče v spomin na svoje najdražje družinske člane. Razlika je le v tem, da 1. novembra na dan mrtvih prižgemo svečke na grobove, na mesto kjer vemo, da je poslednji počitek naših dragih. A tu na tej slovesnosti je spomin simboličen, saj večina niti prav ne ve, kdo vse je pokopan na teh smeteh in kje in tako ima še vedno teh vsaj 5000 pobitih le skupen grob, simbolni spomenik, kot oddolžitev za njihovo prerano in tako neumno smrt.

     Iz zgodovine povojnih pobojev so Teharje znane kot eno največjih morišč vseh tistih, ki so se postavili po robu novi komunistični oblasti, ki je pijana od zmage nasprotnike, nič krive nič dolžne morila kot po tekočem traku.

Tekst in foto: Jan Schaller