Dr. Milko Mikol, vodja sektorja za popravo krivic in narodno spravo pri ministrstvu za pravosodje pa v svojem tekstu Zaplembe premoženja v Sloveniji  (2) opisuje ravno nasprotno in sicer

    Citat: »Zaradi interesa, da se čimprej podržavijo zasebna gospodarska podjetja, so v nekaterih primerih zaplembne komisije zaplenile tudi premožen je tistih oseb nemške narodnosti, za katere je bilo dokazano, da so med okupacijo aktivno sodelovale v narodnoosvobodilnem gibanju.

    Tipičen takšen primer je bila zaplemba premoženja nemške družine Woschnagg v Šoštanju. Herbert, Walter, Mariane in Malvina Woschnagg so bili lastniki velikega premožen ja, ki je razen tovarne usnja (to je bila največji tovrstni obrat v takratni kraljevini Jugoslaviji), obsegalo še elektrožago, 3 gradove, 6 stanovanjskih hiš, več gospodarskih poslopij in blizu 100 hektarov zemljišč. Vse to premožen je družini Woschnagg okrajna zaplembna komisija Šoštanj zaplenila na osnovi dejstva, da so bili nemške narodnosti. Zaplemba ni bila razveljavljena, čeprav so obstajali dokazi, da so Woschnaggovi že od leta 1942 gmotno podpirali NOB in se vanjo tudi aktivno vključili.

    Ker so za to zvedele tudi nemške okupacijske oblasti, je posameznim članom družine Woschnagg grozila aretacija. Pred aretacijo se je Walter Woschnagg umaknil v Švico, Herbert in Malvina Woschnagg pa sta novembra 1944 odšla v partizane na osvobojeno ozemlje v Zgornji Savinjski dolini, zaradi česar so nemške okupacijske oblasti premoženje Woschnaggovih zaplenile. Med nemško ofenzivo na osvobojeno ozemlje Zgornje Savinjske doline sta bila Herbert in njegova žena Malvina ujeta. Herberta so Nemci poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, Malvino so zaprli v mariborsko kaznilnico, od koder je v času bombnega napada ušla in se zatekla v Šoštanj; tu so jo Nemci aprila 1945 aretirali in jo znova odpeljali v Maribor, nato pa 14. aprila 1945 ustrelili.

    Pri tem je treba pojasniti, da zaplembe premoženja Woschnaggovih ni izrekla samo okrajna zaplembna komisija v Šoštanju, ampak jo je že prej izreklo tudi vojaško sodišče mesta Celje in sicer zaradi tega, ker so bili Woschnaggovi od leta 1940 člani Kulturbunda. Aktivno sodelovanje Woschanggov v NOB je vojaško sodišče sicer upoštevalo, vendar le toliko, da jih je oprostilo zaporne kazni, ne pa tudi zaplembe premoženja« Konec citata

   Opombe in pojasnila: Kulturbund je obstajal do 11. maja 1941 in bil potem preoblikovan v Steirisches Heimatbund. Do 30. maja 1941 je nemška oblast na spodnjem Štajerskem (Untersteiermark) ustanovila 140, pozneje celo 180 vaških skupin s skupno 323.807, pozneje celo 360.000 člani Heimatbunda (4). Spodnja Štajerka je imela ob nemškem vkorakanju 6050 km2 površine in okoli 530.000 prebivalcev (5), od tega okoli 380.000 polnoletnih, kar pomeni, da je bila večina članov Heimatbunda Slovencev, ki so s članstvom pričakovali boljše življenje in privilegije. Obstajale so različne barve izkaznice in člani so lahko z vzgledom napredovali.

    Avtor Miran Komac (6) pa opozarja na številne oblike diskriminacije manjšin v času Kraljevine Jugoslavije. Takšno nespoštovanje obljub je pomenilo razdvajanje med pripadniki manjšin (uradno takrat madžarska in nemška), večinskim (slovenskim) narodom in državo-Banovino. Torej takrat ni bilo nič nenavadnega, da so se pripadniki manjšin, predvsem nemške, navdušili nad ekstremnim nacionalsocialističnim gibanjem v Nemčiji- nacizmom, ki pa je pomenil zanje po koncu vojne žal nacionalno uničenje.

Knjiga o družini Vošnjak/Woschnagg 3

     V letu 2005 je izšla v slovenskem jeziku na 240 straneh knjiga VOŠNJAKI, industrialci iz Šoštanja, ki jo je napisal Miran Aplenc, pri ustvarjanju knjige pa je sodelovala tudi hčerka Malvine in Herberta Woschnagga, Marianne Brinkhaus. Avtor je želel prikazati realno sliko dogajanja in se je pri zbiranju srečal tudi s kar nekaj nasprotovanji izdaji take knjige.

    Na kratko o družini Woschnagg, ki je prišla leta 1750 v kraj Šoštanj in je tam pričela s predelavo kož-usnjarno. Leta 1788 je imela družina v Šoštanju že dve tovarni za predelavo usnja. Leta 1929 je podjetje USNJARNA FRANZ WOSCHNAGG & SINOVI zaposlovala 400 delavcev in letno predelala 30.000 kož. Polovico Šoštanja je bilo v lasti družine Woschnagg oziroma njihove usnjarne. Šoštanj je imel leta 1937 samo 1.735 prebivalcev.

     Nemška družina Woschnagg je bila leta 1941 najbolj bogata na tem območju. Družino so sestavljali najstarejši sin Herbert, ki je bil poročen z Malvine Egerdorf, ki je prišla iz Zagreba, drugi sin Walter je bil poročen z Dorli Held, ki je prišla iz Švice, in tu je bila še mati, vdova Marianne Woschnagg.

Opis partizanskega delovanja družine Woschnagg v knjigi

    Po okupaciji Nemčije so nemške oblasti tovarno usnja vključile v svoj gospodarski sistem in jo izkoriščale za potrebe vojske. Vse do leta 1944 so bile zmogljivosti omejene le na 30 % proizvodnje, saj niso dobili dovolj števila kož za predelavo, kar seveda podjetnikoma bratoma Woschnagg ni bilo všeč. Woschnaggi so bili neaktivni člani Kulturbunda. V Kulturbund so morali stopiti zaradi pritiska, po sili, češ »saj ste vendar Nemci«. Woschnaggi niso sodelovali z Gestapom, kar pomeni da niso bili vredni nemškega zaupanja.

    Že leta 1942 so Woschnaggi dajali partizanom usnje in zdravila. Herbert Woschnagg je Vinku Huberju dal gotovino za partizane. Obenem sta brata med nemško okupacijo kar nekajkrat za svoje (slovenske) delavce uspešno intervenirala pri Gestapu, celo v Mariboru. Tudi Malvina, žena Herberta je večkrat dajala denar za partizane. Brata sta ob koncu vojne prostovoljno predala osvoboditeljem večje količine usnja, ki sta ga pred tem skrila pred Nemci. Malvina je delala od začetka vojne na postaji Rdečega križa, kamor so pripeljali v oskrbo ranjene nemške vojake in ujete ranjene partizane. »Ranjenci so ranjenci, ne glede s katere strani so«, se je takrat postavila v bran ranjenim partizanom. 12. avgusta 1942 so jo Nemci prvič aretirali in zaprli v mariborske zapore. Učiteljica Trobejeva je o tem zapisala: «Ko je nemška vojska prišla v Šoštanj je Malvina objemala in ljubkovala nemške vojake, zadnje čase pa je pomagala Slovencem, tudi partizane je podpirala. In zato celo pristala v nemškem zaporu.« Ob takrat še velikem vplivu Woschnaggov so Nemci Malvine izpustili.

    Toda 18. novembra 1944 so Nemci izdali ukaz za aretacijo obeh, Herberta in Malvine Woschnagg, ostala sta v hišnem priporu; vendar bi naj v namišljeni akciji ugrabitve odšla v partizane. A na precej nenavaden način so ju Nemci visoko v hribih v svežem snegu ujeli in aretirali. (to so počeli le ob izdajah). Herberta so po zaslišanju poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, Malvino pa so ponovno zaprli v mariborske zapore. Ko so zavezniška letala v začetku leta 1945 bombardirala Maribor (padlo je 3.500 bomb in 867 hiš je bilo poškodovanih, tudi mariborski zapori) je Malvine v veliki zmedi ob bombardiranju pobegnila in odšla nazaj domov v Šoštanj, kjer je od nemških oblasti celo zahtevala, da ji Nemci vrnejo zaplenjeno premoženje. Znova so jo aretirali in poslali nazaj v zapor v Maribor, kjer so jo 14. aprila, tik pred koncem vojne, ustrelili v Betnavskem gozdu. Tako je Malvine Woschnagg, rojena Egersdorfer padla kot žrtev nacističnega nasilja.

   Konec vojne in svobodo je v Šoštanju dočakala samo mati Marianne Woschnagg, sredi junija 1945 se je iz koncentracijskega taborišča Dachau vrnil starejši sin Herbert, dva meseca kasneje se je iz Švice vrnil tudi mlajši brat Walter. Tovarno usnja so jim medtem že nacionalizirali, ker so bili od leta 1940 člani Kulturbunda in je tudi njihovo podjetje med okupacijo delalo za Nemce, kar je pomenilo kolaboracijo. Čeprav so Woschnaggi aktivno sodelovali v NOB , med vojno materialno podpirali partizane, jim to kaj dosti ni pomagalo. Bili so obsojeni pred vojaškim sodiščem, izgubili so jugoslovansko državljanstvo in so bili 12. januarja 1946 izgnani iz države. Naslednji dan, 13. januarja je v Šoštanju umrla hudo bolana mama Marianne Woschnagg, ki so jo pokopali že naslednji, delovni dan, da delavci iz tovarne ne bi prišli na pogreb bivše lastnice tovarne.

   Dorli, žena Walterja Woschnagga, sicer Švicarka, od poroke pa brez švicarskega državljanstva, je že leta 1941 sodelovali z osvoboditelji, zaradi bolezni in malih otrok med vojno ni odšla v partizane. Ker je bila socialistično usmerjena je potem v Švici sodelovala v švicarski komunistični stranki, se zaradi tega sprla z bratom in možem in se leta 1946 z otroki vrnila v komunistično Jugoslavijo. Svoje otroke je namreč hotela vzgajati v socialističnem duhu, včlaniti se je hotela celo v Komunistično partijo Jugoslavije, vendar je niso sprejeli, kar jo je zelo prizadelo, ker je ugotovila, da slogan «Proletarci vseh dežel, združite se«, velja le na papirju. Leta 1948 se je zaradi bolezni in življenja v nevzdržnih razmerah z otroki dokončno vrnila na Dunaj. Ločeni mož Walter je bolno Dorli negoval nekaj let, umrla je na Dunaju v 42. letu. Vdovec Herbert Woschnagg je hudo bolan umrl 1. marca 1964 leta. Walter Woschnagg je doživel 86. let in je umrl 1991, tudi on je pokopan na Dunaju.

    Walter Woschnagg je s hčerko Barbaro po vojni obiskal Šoštanj, hotel ji pokazati nekdanje bogastvo, hitro so ju nagnali jugoslovanski varnostni organi in dobronamerni obisk je obema zagrenil spomine na nekdanji dom.

1 Odlok AVNOJ z dne 21. novembra 1944, ki je bil kot zakon objaljen 8. junija 1945
2 dr.Milko Mikol: Zaplembe premoženja v Sloveniji v letih 1945-1946, Strani 155-171, Prispevki za novejšo zgodovino XXXII – 1992
3 Milan Aplenc: Vošnjaki, industrialci iz Šoštanja, Šoštanj 2005, 239 strani
4 Stefan Karner: Die deutschsprachige Volksgruppe in Slowenien, stran 87:
5 Stefan Karner: Die Steiermark im Dritten Reich (1938-1945) stran 134
6 Miran Komac: Narodne manjšine v Sloveniji 1920-1941